Otoček sredi jezera, gori pa pustolovščina.
Prav zares se začne oktobra.

Kot dokaz, da se je Legendarno kolesarjenje dejansko nekoč zgodilo, prilagam sledeče slike. Vsi udeleženci popotovanja so še vedno živi in vsak dan hodijo po tem svetu.


Priprave: na zemljevidu, kjer se rodijo ideje, je najlažje potovati.


Valterja je bilo najprej potrebno udomačiti.


Pogled na neosvojeno mesto - za to se borimo!


Kaj vse najde človek. Nerabljen hleb, ki je prišel iz...? moke!


Svetli počitek na hladnih tleh.


La TOsJA


Valter potrebuje veliko pozornosti in nege, toda zagotavlja varnost in zvestobo.


Ko je srušio most preko Neretve?


Janez v svoji poletni kolekciji ščiti Tosjo pred komarci i krpelji.


Sredi bosanskih planjav.

Dogodivščine se kot vsako leto nadaljujejo poleti!
Tokrat na drugi strani oceana.

Srečno do nekega trenutka!

Tudi ta zgodba se je srečno in zdravo končala in sicer v sredo 9.9. 2009 ob šestnajstih na Prešercu, kjer se je vršil slavnostni sprejem. Preživeli so vsi štirje udeleženci: Tosja s svojim dirkalnikom silvestrom in Mihič s svojo pošastjo Valter-om. Ponovno se je potrebno navaditi na život v civilizacijah. Na kolesu so pomembne le tri reči: voda, hleb in dva ravna kvadratna metra za spanec. Vse ostalo se odvija kot v filmu in tako je tudi bilo. Preveč zgodbic za ovaj blog, v ustnem izročilu pa se bodo prenašale naprej še nekaj generacij. Zahvalil bi se vsem dobrim ljudem, ki so nama dajali kruh v zameno za zgodbice. Hvala za vse velike domače paradajze in tekoče in mastne kravje sire. Hvala za sol, ki sem jo tovoril kot Krpan, saj nama je marskikdaj popestrila dan. Hvala za vsa sprečena jajca in sataraše. Hvala za vsa vina in rakije, ki brezkompromisno stopijo v glavo še preden odložiš čašo. Hvala za vse ugostitve, za zanimive pogovore pred domačinstvi, hvala za postelje (in hvala človeku, ki je izumil posteljo - upravičeno), hvala ta krov. Hvala za potovalne napotke (tudi tiste zgrešene - ki so bile smešne). Hvala za iskrene pozdrave ljudi ob cesti, prirodne nasmehe otrok in izkušene dvige rok starcev, ki sede pred kućo. Hvala za vodo, tudi tisto rumeno in tisto, ki je bila obogatena z okusom govna. Hvala Dušku Stojeviću iz Crne Gore za džake (žaklje) za brašno. Hvala za balkanske štorije, tudi tiste najbolj nerealne. Hvala ljudem, ki so naju res lepo sprejeli kot Slovenca in kot dva človeka. Hvala vsem za popravila in napotke za biciklo. Hvala majstoru Mišotu, da mi je v trenutkih, ko nisem mogel niti sedeti zrihtal kolo. Hvala milicajcem za izredno prijazen in korekten odnos. Hvala vsem komarcem, ki ste se odločili za mojo kri in mi tako popestrili vsako noč. Hvala vsem mravljam, ki so me v spalki masirale od glave do pet. Hvala Panonskemu morju, da se je umaknil in za seboj pustil premico od Beograda do Zagreba. Hvala vsem, ki ste nama kakor koli pomagali na putovanju. Hvala času, ki nam je bil dan. In hvala Tosji, da je bil odličen sopotnik s katerim sva raziskovala nove čase in situacije. Čeprav se nama zdi nerealno, se je dejansko zgodilo. O tem mi priča pasuš v katerem se nalazi štempelj "Kosova republik." Veliko raje pripovedujem zgodbice v živo in maham z rokami, se smejem ob smešnih dogodkih in poskušam čimbolj nevtralno razložiti situacijo. Yugoslavijo!









Srečno!

Za rojstni dan sem si zazelel kopanja v Ohridsem jezeru in glej - ako si nekaj zelo zelis, tudi dobis. V Makedoniji je sonce resnicno stalno sijalo. Srbija naju je navdusila s svojim izvanrednim gostoprimljivom narodom! Skoplje kot sablona za balkansko mesto. Nic ni boljsega kot posedati (na stolici za stolom) izpred zadruge (ducan, mala prodaonica), piti pivo in jesti hleb. Ker sva se nasitila s hribi, sva se postila z ravnino. Napajala jo je tedaj Juzna in Zapadna Morava. Srbija bez rakije ii mesa ne postoji. I mi ne. Zelja po domu je poganjala pedala in glej ljudje postajajo vse bolj zaprti, naju ne ogovarjajo, ne ugostijo - izgleda da sva prisla do kraja Balkana. In res je, Dunav je granica Balkana. Beograd je... Ako napravimo 100 km na dan, stizemo kuci za...

Zopet na brzino. Crnogorci - to so ljudje. Naravna dobrohotnost, gostoljubnost in prijaznost. Kot je dejal neki clovek v Kotoru, ko me je pocastil v restoranu: V Crni gori ne mozes biti gladan! Ce je Podgorica prestolnica po politiki, so Cetinje prestolnica po crnogorski dusi. Majstor Miso mi je zrihtal tockove, tako da lahko sedaj peljem nizbrdice bez kocenja. Kosova je dalec, to je drug svet. Odnosno to je tretji svet. A pocasi se razvija. In tudi Albanci so ljudje. Sedaj sediva v Gostivaru v Makedoniji in cakava na 16., ko bova praznovala moj rojstni dan na Ohridu. Opravicujem se za neizvirna in kratka javljanja, a moznosti zavirajo potenciale. Srecno!

Hitri pozdrav. Iz Splita, kjer sem nekaj dni sam prebival (Tosja je odšel v Lj. na izpite), sva krenila v samo srce Bosne. Brda, dobri ljudje, sir in pite. Kako da kažem: zaljubljen v Bosno. Sedaj se nahajava v Dubrovniku, Tosja zastrupljen, Valter pa s počeno špico. Ker se čas odšteva moram zaključiti.

Srečno!

Pustolovščina je dobila prave vrtljaje. Dala sva v višje prestave. Ljubljana je kmalu postala preteklost. V spremstvu mladega Novaka smo jo krenili proti Vrhniki, kjer nas je Lenzi napital z arašidi in oves-om. Sonce nas je takoj pordečilo in preostalo nam je samo, da delamo senco asfaltu. Ta je bil že tako ali tako vroč, mi pa smo ga dodatno omehčali in stopili s svojimi hitrimi spusti po klancih. Že takoj na pričetku je bilo opaziti nekaj padcev, na srečo le torb in opreme. Ves švic prvega dne smo pristovoljno prispevali za osoljevanje akumulacijskega jezera Klivnik v Brkinih. Tam so nas sprejeli prijazni in pridni taborniki Črnega Mrava. Novakouc naju zapusti in brez pomislekov napredujeva proti bratom Hrvatom. Sledi divji spust proti Reki oz. bolje rečeno morju. Ob tem sva tako hitra, da nama odpihne celo adrenalin, ostane le noradrenalin. Zaradi najinega norega prihoda odstopi celo Sanader, češ da on že ne more nositi takšne odgovornosti. Oboje se je zgodilo na isti dan? Kakšne so možnosti, da se takšna dogodka zgodita na isti dan? Še obstajajo naključja? Svetovna popotnika imata v nogah takšno moč, da lahko celo najvišjo politiko prisilita k odstopu. Zato Ivek tudi noče izdati (globlje) vzroke za odločitev. Morje je bilo v Bakarcu slano vsepovsod, toplo pa le prvih nekaj cm. Usrala sva na lokalnih visokih sklakalnicah (namenjenih za opazovanje rib) in tako preživela test, ki se vedno pojavi ob pričetku takšnih potovanj. Ob brcanju v najbolj navpičnem soncu ugotavljava, da je človek pravi stroj. Za gorivo potrebuje ogromno hrane, za podmazati pa dvakrat več vode. Zastonj gorivo sva tankala že vsepovsod, v bolnicah, v trgovinah, restavracijah in pekarnah. V želji za ostanki navadno dobiva sendvič s salamo, jaz pa še salamo od Tosje. Švignila sva jo mimo mitnine za most na Krk, tako da se je za nama slišala le varnostna sirena. Sedaj se v objemu civilizacije na Tosjinem vikendu v Krku pripravljava na skok na Rab. Ugodno je tako vrijeme kot vrijeme. Ker sva preko celega dneva tako ali drugače na kolesih, sva jima dala tudi imena. Krščena kot Silvester in Valter. Toda čigav je kateri? Duh potovanja je odličen (takoj ko sva prispela na Hrvaško so naju blagoslovili), smeha je toliko, da ga morava spravljati v že tako ali tako prepolne torbe. Lahko noč otroci.

Ma ovo je stvarno nevjerovatno! Tosja se je uspel v enem samem dnevu pripraviti na pot! Kako dobro bomo videli kaj kmalu. Za najine pustolovščine je značilno, da nihče ne ve kaj se bo zgodilo z naslednjim korakom oz. z naslednjim obratom pedala. Vse se dogaja spontano, edina stalnost ostajajo presenečenja. Tako sva se v zadnjem hipu odločila, da najprej preizkusiva morje in nato brda. Jutri zjutraj jo vkup mahneva proti Rijeki. Za tem osvobajava celotno Dalmacijo, dokler ne prideva do največjega jezera na Balkanu (tj. Skadarsko jezero). Za spomin si ulijeva nekaj morske vode v plastenko in se povzpneva na Črno goro. V Metohiji prineseva slovenskim vojakom v Peć rože in zabavni program. Nato kreneva v deželo večnega sonca - Makedonijo. Ak bode veter ugoden zajadrava še na Egejsko morje do Soluna. Potem pa velika selitev na sever, da premeriva celotno Srbijo. V Vojvodini bova izkoristila njenega glavnega aduta - ravnine. Potopiva se še v bosanska brda in se na kraju prebijeva do Zagreba. Od tam zagledava Slovenijo in že sva na začetku poti, kjer se nahajava sedaj.
Na zadnje bi se še rad opravičil vsem od katerih se nisem uspel posloviti. Mislim, da enako velja tudi za Tosjo.
Čas je za odhod!

Pozdravljeni Ljudje!

Nove pustolovine se torej nadaljujejo, kjer so se končale stare. To je v Ljubljani. Na zadnji dan meseca se usedem na kolo, ga poprimem za roge in odvrtim proti dogodivščinam. Te so v naši tokratni zgodbi nahajajo raztresene po državah bivše Jugoslavije. Pot bo podobna igri Ljubljana - Zagreb - Beograd stop. Z razliko, da vmes vrinem še Sarajevo in "stop" izrečem šele pred domačim pragom. Kajti za svoj rojstni dan si nameravam podariti kopanje v Ohridskem jezeru, se posušiti na vrelem soncu, obleči v stare cunje, obrniti bicikel in odpedalati domov. Kupil sem torej julijsko karto za Slavonijo, Bosno in Vojvodino, avgustovsko za Srbijo, Makedonijo in Kosovo ter septembrsko za Črno Goro, Hercegovino in Dalmacijo. Za njih na poti odštejem: oguljene dupe, ukrivljen hrbet, splošno olesenitev, mušice v očeh in nekaj hektolitrov čistega švica. V karto so vštete tudi: v spomin vgravirane panorame, najbolj nenavadne dogodivščine, nezasičen smeh, obilo čudenja in neomejeno čevapov. Vsaj to je pisalo v prospektu, a mislim da bo vsega veliko več. Sedeži so baje neudobni, a ker je samo en, se nanj hitro navadiš.
Preizkušal bom tudi hipotezo, da so Rogova kolesa kvalitetna. In iskreno upam, da bom lahko to teorijo potrdil. Bojna strategija se zopet glasi: "Brez dela, ni jela!" Upam, da bom tokrat poleg nožnih in trebušnih mišic lahko malo bolj razgibal tudi ročne. Plan je zelo preprost: vsako jutro se usedem na kolo, potisnem pedalo, ta premakne gonilko, ta naprej zobnike, ti pa zvartijo zadnje kolo. Ako bode Zemlja stala pri miru, se bom lahko premikal naprej. Zaradi enostavnosti načrta bi mi po vseh literarnih zakonitostih potopisov moralo uspeti. Na žalost sem na faksu zadnji mesec ne oddajal samo izpite, temveč tudi fizično moč in kondicijo. A slednja je obljubila, da se mi na poti pridruži čez nekaj dni. Splošna enačba se glasi: ugodna cesta + ugodno kolo = ugodna pot. Te spremenljivke bodo na žalost v marsičem neodvisne od mene. Torej dovolj pakiranja besed, potrebno je spakirati še opremo.

Kot zanimivost naj omenim še tole: Tosja se mi namerava pridružiti na vsej poti, toda zaenkrat še nima kolesa. Ali se mu bo uspelo pripraviti v enem dnevu? Naj odloči usoda. Razplet sledi kmalu.

Srečno, Mihič

Pozabil sem objaviti še nekatere digitalne slike, ki so nastale vzdolž poti.

Vse se je začelo daljnega leta 2005, z legendarnim Partizanskim pohodom (PP), takrat še mladoletnih Tosje in Mihiča, po Dolenjski in Beli krajini. Danes obstajata le še dve fotografiji, ki pričata o tej nenavadni zgodbi.




Primerjava med pohodom 2005 (zgoraj) in pohodom 2008 (spodaj).


Leta 2008 pa je sledil Zmagoslavni pohod - ZP, kar sta hkrati tudi začetnici Zale Primc (oz. Primčeve Zale)- dekleta, kateri je Tosja posvetil ta pohod.


Dobri ljudje dobro gosté.


To sta unadva, k sta...


Več glav več ve, več rok več napravi.


Narod plezalcev.


Tako je Tosja videl svet pod nogami.


El plano.


Ekipca potuje.


Ekipca počiva in se napaja.


Sale in Tosja, nekega poletnega dne.


Žar.


Počiti.


Flaker.


Za trenutek je bil Sale kralj ulice.


Slavni sprejem v domovini.


Nasmeh ob koncu potovanja.

Hodil sem, dokler nisem prišel domov. Tako, zgodba ki ste jo brali se torej končuje davnega 27.8. 2008. Ob peti uri sta namreč dva možakarja z velikimi nahrbtniki, prešvicanimi majicami in hitrim korakom prispela nazaj v Fužine. Ljudje so ju spoznali za tista dva pustolovca, ki sta se odločila s koraki izmeriti Slovenijo. Priredili so prijeten sprejem, kjer smo videli rokovanja, objeme in poljube. Družba je ob smešnih in nenavadnih zgodbah kajpak pozabila na uro. Jah, baje je bil človek nekdaj pred mnogimi rodovi nomad. Od tod torej izhaja ta težkoča ob privajanju človeka na neko stalno okolje. Toda paše, občuti potepuha, pa boš cenil domoljuba. Kakorkoli že, ko sta bila Tosja in Mihič na poti, je bila pot še dolga. Pa naj se človek spusti po Savinji, kaj kmalu naleti na Savo. Inu če sledi vodi, ki pada še naprej pride slej ko prej do Sevnice. Vmes ga seveda preseneti prijazen gorenjski glas radeškega župnika Kalana, tudi Kalanina. V Sevnici pred hidroelektrarnami zbeži na mir, v reko Mirno. V njo se zateče, a hitro pobegne, saj začne smrdeti po dreku. Pot ga vodi po dolenjskih gričih, kjer rabutirano sadje (kisle jabučinke in sladke, sladke šlive) predeluje večinoma v izpušne pline, fruktozo pa poje. Zgodba se nadaljuje daleč na jug, dokler za visokimi hribi ne odkrije pozabljeno deželo - Bela krajino. Tu veljajo stari zakoni. Pravi dragulj pa se skriva v Kolpi, saj je to rečna kraljica. Takšne vode se ne da ponarediti. Pot, dobesedno lučaj oddaljena od reke, te pripelje do strašne vzpetine, na kateri vlada Stari trg. Tam te pozdravijo gostoljubni fantje iz komune, za odvajanje od 90 % heroina. Nato slediš medvedom v njihovo deželo. Po Kočevskem je sredi gozdov lepo hoditi po dnevi, a še lepše ponoči, saj medvedov sploh ne vidiš. Uz put slišiš mnogo zgodb o bogatih Kočevarjih, neumnih tajnih državnih bazah in napadih raznih zveri. Na Dobrepolju je tako vse dobro, na Radenskem polju komarji, na grosupeljskem pa že prvi brstiči predvolilne sezone. Če bi potoval peš v železni dobi se ne bi ustavil v Ljubljani, temveč na na Magdalenski gori, kjer je bilo tisti čas eno največjih naselij v jugovzhodnih Alpah. Toda živimo v prihodnosti, v 21. stoletju in iz Pugleda se poraja krasen pogled na središče te olimpijske države. In ko prestopiš rumeno tablo z napisom Ljubljana, si v Ljubljani. No, hotel sem reči, da sta po teh čudnih poteh hodila ova dva popotnika in zdrava ter srečna prišla nazaj v bazo. Vsaka zgodba ima začetek in konec. In konec je tu!

Obroč se je sklenil.

Na gričih žive dobri ljudje, v dolinah pa tudi. Neskončno zelenih hribčkov, ki v najhujšem soncu postanejo nekaj povsem drugega. V očaranju vodijo s tisoči gričov posejane pravljične vzhodne Haloze, kjer je grozdja kot trave. Tu živita vino in veritas, veselja resničo ne manjka. Pa vedno prijetno mesto Ptuj, Donačka gora, slovenski Karlovy Vary - Rogaška Slatina, romarsko središče Šmarje pri Jelšah in seveda večna cesta... To so le nekateri utrinki, ko gledam na zemljevid, kjer imam označeno prehojena pot. Toča pa ne preneha. Srečno!

Dokler traja.

Prešli smo samo glavo te države in skozi madžarske vasi, šmarnice, tobogane z lupingi, spanju na golf igrišču, bežanju pred nevihto, plezanju čez avtocesto, prleških specialitet, vse v družbi dobrih ljudi, prispela v Ljutomer. Kajti Sale naju je zapustil v Moravskih Toplicah, Tosja pa me bo v kratkem. Uradno sporočam, da taktika pohoda dejansko deluje, kar me izredno veseli. Potovanje je način življenja.
P.S. Glava države v soboto prihaja v Ljutomer, ak koga zanima.

Tota dva pustolovca torej odšla sta skozi Maribor in Slovenske Gorice (ki to dejansko so) proti Cmureku (Murekcu), kjer se je ekipca okrepila s starim partizanom Saletom. Tu je potekala dolgotrajna aklimatizacija med dobrimi ljudmi. Od tu naprej se je taktika dela pri ljudeh izkazala za uspešno! Dobri ljudje vendarle žive in dovolj jih je, da človek preživi. Končno so stare, potlačene sanje vendarle zaživele. Stopali smo po Apaški dolini, Goričkem (ki to dejansko je), Porabju (kjer je zgodba ljudi prav posebna) in sedaj smo spet tu, v Slovenij-i. Prebijamo se skozi razne dogodivščine in pripetljaje, za katere se borimo. Sedaj se v hibernajočem stanju (zato ni prave stave besed) nahajam v Art centru, tu blizu Hodoša, kjer žive dobri ljudje. Tako, tako se gode stvari na naši, drugi strani sveta.

Pustolovščine se nadaljujejo. Po Soči sem potoval gorvodno, da kot prvi zahodnjak najdem izvir te prekrasne reke in se zapišem v zgodovino. V Trenti sem se okopal in ugotovil, da skrajno mejo kopanja v rečicah ne postavlja temperatura, temveč izrazita bolečina, kot njena posledica. Svoj izvir Soče sem našel v dolini Zadnjici, kjer sem se začel meriti z goro. A ta me je s svojo strmino, neugodnimi vetrovi, padavinami in mrzloto premagala, bila je mnogo mogočnejša od mene. Ostalo mi je "le" prečenje Julijskih Alp čez Luknjo v Vrata, na Gorenjsko stran. Noben Fužinski blok se ne more meriti s Triglavsko severno steno. Trebuh me je vlekel po dolini Radovne in avtohtonih gostiln z avtohtono živo kulturno dediščino (tj. lokalni pijančki) na Bled, v čisto drug svet. Svet mondenega, svetovnega turizma in komičnega sprehajanja okoli jezerca. Smešne so te menjave iz odljudnega v obljudenega sveta in obratno. Z Vatoucem sva prespala in se imela ugodno v kampu (zaželela sva si pet zvezdic in jih tudi dobila), ki je dejansko rezervat za severnjake (Švede, S. Nemce...). Tu sem pokončal svoja dva žulja, saj sta tako zrasla, da sta odžirala preveč hrane. Pa v Begunjah hočem šotor staviti ravno pred grad, Kamen imenovan. Položim poden, postavim palice, a ko plahto gor dajám, me lučaj stran pod lučjo preseniti stara, sključena postava. Pa grem do gospoda in ga ogovorim. Kmalu mi začne pripovedovati zanimive zgodbe o njegovem legendarnem črnobelem potovanju z mopedom do Dresdna, davnega leta 67, ko je bilo še vse drugače. Bivši gorenjski pustolovec me je tako povabil v hišo in me pogostil. Lepo je spati v topli in suhi hiši. Ah, še ogromno je takih zgodb, pa tu ne gre vse zapisati. Čez Karavanke sem hodil po istih poteh kot ilegalci in švercarji, mimo Košute. Tako sem prišel na avstijsko Koroško in občudoval lepo urejene hiše, kakršne lahko pri nas opazuješ le v letu 2030. Pa čez Holmec, Prevalje, Ravne na Koroškem v Dravogradu in ob Dravi navzdol. Moram reči, da so ljudje na Koroškem opazno manj odprti, kot drugje v deželi. Mnogi mi sploh ne odzdravijo, mogoče misleč da sploh ne obstajam in sem le iluzija. Človek vsega se navadi in sedaj hodim tako kot diham, non-stop. 23.7., na dan mesec moje poti pa se mi pripeti ta dogodivščina. Zjutraj vstanem sredi prepihanega gozda blizu Dravograda in pozno krenem na daljni vzhod, tako kot zahteva to reka Drava. Nisem pa vedel, da je točni tisti čas, ko sem jaz štartal, približno 15 km daleč v Ravne prispel črni stvor, z eno samo nalogo - da me izsledi! Začel sem hoditi, a ono mi je že sledilo. Hodil sem po ravninskih gozdovih pri Muti, a nekaj ur kasneje je po istih poteh že stopalo ono, sam pa tega sploh nisem vedel ali čutil. Bližalo se mi je hitreje, kot sem lahko hodil. Ob enajstih zvečer me je v Vuhredu dohitelo! Imelo je veliko grbo in modre barve je bilo, pokonci pa sta ga držali dve nogi. Bil je to Tosja! Izmučen od celodnevne hoje in z raztganimi patikami je bil nekako najbolj podoben Robinzonu in Forrestu Gumpu (ko je tekel). Zopet sta skupaj stara dva pustolovca in dogodovščine se začenjajo. Že takoj sta doživela uspeh in pri dobrih ljudeh dobila hrano, tako mislim da bo začetna taktika končno zaživela. Preko Pohorja sva prispela v Spodnje Hoče pri Mariboru, kjer naju gosti nadpovprečni človek Miro, ki sem ga 20 dni nazaj srečal pri Dragonji. Velika gostoljubnost in debate omogočajo tudi zapis teh zgornjih verzov. Sedaj počasi kreneva perki Prek-Murju. Srečno!

Cas je za drugi del epizode.