Ako pričaš slovenski pogledaj niže.
Wrote something small in English:

I proclaimed hitchhiking officially dead in America. At least on the east. One needs to keep his appearance tidy at all costs. So I looked ok but didn't smell ok. I hid my odor underneath my three clothes I had. My shower rate was three times per month. Plus one improvised bath where I had to pour water on me in the cold morning. But I had all the dew I wanted. On my journey I meet only two other hitchhikers. One was running from the law to Florida (public intoxication) and the other had a shower rate one per month. But it's not a problem cause the universal law says: the less you have, the more you appreciate it. My initial plan was to hitch all the way down to the Gulf. And my coworker Chad helped me launch this trip from north of Ohio. The first guy who stopped me drove his car back on the road 300 yards. A nice old carpenter who helped building houses in Haiti and Southern America. I quickly got rid of fear and paranoia when strangers stopped and gave me a ride. I asked all the people I was driving with if they know any actual cases of hitchhiking that went wrong. One needs to be real and trust in statistics. The only people who knew any were policeman and one Shaft–style detective. And for the first week driving in a police car was my daily routine. Because of my blue eyes and blond hair I was labeled a Swede and thus had no problems. They even advised me where to sleep, in which countries not to go and gave me rides. Tent and sleeping bag were guarantee of independence. I walked through the Amish land and go to know some of their philosophy and way of live. I slept in a youth Mennonite commune and discovered their beliefs. Although the tourists are present you can walk the back roads and see some real life. Children playing in front of the school just bashfully stared at me so I returned the staring. And I could eat all the late apples and pears I wanted. It's a diverse land with people living in different decades. There was nothing better than sitting on a lonely country road in the flat Ohio farmland just reading my Dishwasher book (Dishwasher Pete: a man who almost busted suds in all 50 states; but the force of love prevented him from completing the task). Every five minutes a car drove by and I stood up. Sometimes I was so weak from not eating that I just couldn't stand up. Moving in the country side gave me a glimpse at some of the most unusual people. I was riding with fisherman, hunters, carpenters, ex soldiers, unemployed and people who were silent all the time. There are also a lot of gay people. Common were also Vietnam veterans who weren't afraid of nobody. One guy picked me up straight from prison. And another's friends and family said “Get away from him fast, he's gonna rob you.” I've noticed a lot of weed in the countryside. They use it like a folk medicine. And they are also prepared to eat the joint right away if police shows up. In Columbus coworker Bryce gave me a chance to see a little of a city student life. I attended some lectures on Ohio State. But I had to go south, night were clear and thus cold. My Bangladesh sleeping bag in a water tent were not let me down. In Kentucky I first saw American poverty in some nowhere backland. I noticed that out of bigger cities I always get rides from either foreigners or some “unconventional” people. City folk are scared (of movies). So I waited close to 7 hours to leave Lexington, KY. And when I started to pack my things a red sports car stops. I sit in and introduce myself to Sami from Saudi Arabia. He doesn't say a lot and has a back window broken, because his friend was shooting when attacked. When asked about his job, he says he's selling some stuff. We go to his place and he enters the house through a window. Inside everything is messed on the floor and there's no furniture except for a couch and a TV. I mentally prepare to fight if attacked. But I still had some trust in him. We go to his friends and the same thing. This time no furniture at all. At the end I got to know that some of them are students from Saudi Arabia. This country is so rich that it pays scholarships to about 60.000 students just in USA. They host me in a kind Muslim tradition and we all get together and eat with our hands. Because of lack of furniture I sleep on the floor. I change my plan and head east, cross the Appalachian Mountains. When my motivation was on its lowest level Cindy became my mother for the day and helped me go on. Hitchhiking is a great way to meet a lot of really good hearted people. I left the states with ten dollars in my pocket and most of the time I was hungry. But from time to time I was given some fuel. West Virginian mountains were great and slept in the woods but discovered that the whole America is fenced. And felt that American forests have much more plants with thorns. As I was crossing the Appalachians it became really cold. Long and cold nights were pure suffering. In times like that it's great to have a lot of memories of the good old times that help you overcome the night. I saw that I was going crazy so finally I got a good sleeping bag. My problems were over, I was suddenly the happiest man in South Carolina. A Canadian who introduced Coca–Cola, MTV and vodka to Indian market drove me south. In his youth years he was a DJ and hitched to his shows and back (4 AM!). Today he is doing charity in Florida. In Charlotte, NC I meet I true hitchhiker Jack. The last of the Mohicans. Today he told me everybody raids freight trains. So we waited and froze at the yard for hours. When the train to Atlanta started to move, we moved as well. We thought this is it, but the trains stopped. Jack was also spotted. Get off he said. I stood up and hold my backpack in my hands. And than it happened. The train started to move in another direction. The next thing moment I was hanging off the train between two wagons near the wheels. My glasses almost fell of and I was barely holding my backpack which was almost on the ground. I couldn't pull myself up and Jack at first didn't hear me. If I would be standing a few inches away I could never written this text, because I would be split in half. But as always luck was there for me. When we hid in the thorn bushes, Jack couldn't get out. Our plan filed miserably. I was taken back north by an ex Green Berets who cutting throats of Sandinistas with a garrote in a then top secret operation in El Salvador. Small and skinny but though because he grew up in rough neighborhoods of Brooklyn. He said he just saved me from a tornado that was about to hit the crossroad were I was standing. In the evening he dropped me on the edge of Washington DC. And I spend there a week living in a tent on the outskirts of the city. I surveyed the area I found out it was save to leave all my stuff in the bush. It must have bin strange for the people when a disheveled guy with a plastic bag asked them question after question in this manner. Where am I? What time it is? What day and date is it today? What's this neighborhood like? Where can I get a shower? What's the weather gonna be like? How far is downtown? Some people just started to walk away from me. I washed my clothes in a nearby Holiday Inn and headed downtown. Every day I visited free Smithsonian Museums and then explored the city. This was the time of my life. I spend three days just in the National Museum of American History discovering and reading everything. At the last Metro station I was the only white guy who went off. I was there for the elections, for the marathon, for Halloween and for Jon Stewart's rally for Sanity. That day escalators on some Metro stations broke down and people went flying down in a free fall. I took a bus to New York and slept on a bus station. The next day I must have been walking for at least 12 hours all a cross the city. But it was so interesting that even my legs were stunned. Throughout my journey I didn't have enough clothes so constant moving was the only solution to the heat emitting problem. At Times Square I was caught on tape of a future Hollywood movie and I cheered at the New York marathon (to participate you must first enroll in a lottery). The last night I walked through Queens to La Guardia Airport and slept there. Because I had only my big bag pack I carried with my on the planes a yellow plastic bag with holes. And by the people's faces I noticed they weren't at ease and wandered what I'm carrying with me. In Munich, Germany I was waiting for my luggage, but in fact it was already on the next plane. When I realized that I ran across the airport but the lady at check–in said I can't go, that I'm to late. I pleaded and pleaded and finally she gave up. I sprinted across the complex, the bus drove just me, I jumped on the Slovenian plane and we went home!
Since I was constrained with the English language I couldn't write so well. So every other sentence starts with I went… And it's hard to put all the stories in a small report like this. But all in all, I had a great time working and traveling in United States. And all the people I meet helped me a lot and made my traveling much better and happier. Thank you! And as they said: God bless America.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Zaključena in spravljena v žep je še ena pustolovščina. Štopanje po Ameriki je uradno umrlo. Toda z navzven urejenim imiđem (dober PR) in navznoter prikritim smradom (z večimi plastmi oblek) se še vedno da potovati po tej ogromni celini in filozofiji njenih ljudi. Stara zgodba se prične junija 2010 in gre nekako takole. Kot poje Zablujena generacija "Po mojih žilah teče kerozin," vbrizgu kerozina v motor reaktivnega letala sledi vbrizg adrenalina v žile. Zato sem si po pristanku v Clevelandu prisegel, da bom postal pilot. Odpeljan sem bil na mali otoček South Bass Island sredi Eriejskega jezera (Lake Erie), kjer sem v restavraciji odslužil svojo pogodbo. Delo mi je bilo všeč, posebej sem se navezal na pomivanje posode. Moj vzornik v tem je bil in je še vedno Dishwasher Pete. Temu pearl diver-ju je skoraj uspelo pomivati posodo vseh petdesetih zveznih državah Amerike. A uresničitev načrta mu je preprečila ljubezen, ki ga je odnesla v Amsterdam, kjer še danes popravlja kolesa. Po stresnem delu na liniji pride posoda prav, saj smisli odletijo kamorkoli bookiraš let. Vmes lahko tudi poješ (se učiš pesmi), plešeš (na mokrem plesišču), delaš akrobacije (z noži, krožniki in krpami), se poljubno opečeš in porežeš ter mečeš hrano (na) stran (zadnji mesec sem jo popolnoma prenehal kupovati). Čeprav sem ob gostem prometu končal s pomivanjem okoli poLnoči, so se nadure delale tudi kasneje. Kajti v postelji sem sanjal, da pomivam posodo v temi in težil naj prižejo luči, saj ne vidim, ako je posoda čista! In ker nikoli nisem sanjal morilce in pošasti, so bile to verjetno najhujše sanje, kar sem jih kdajkoli imel. Zanimivo je bilo tudi cvreti, kjer si se lahko s pomfrijem, čipsom in onion ring-i podmazal z oljem dokler je šlo. Čeprav ima 2/3 Amerikancev preveliko maso, smo delali kot nori. Skoraj vse spada v meat (burger, steak, riba, raki...) and potatoes (pomfri, čips, redskins, pire...). Ob hitrem in vsakodnevnem delu sem pozabil na domovino in se popolnoma vživel v novo življenje. Za proste dneve sem raziskoval otok, plezal po drevesih, bral biografijo Theodorja Roosevelta, plaval, obiral jabučinke in delal marmelade ter užival v mirnem življenju. Kmalu sem se spoprijateljil tudi s policijo, saj me je le ta ujela, ko sem hotel iz South Bass Islanda hotel plavati na Middle Bass Island in nazaj. Kljub temu, da sem jim povedal, da je vse v redu in da želim le plavati so me kot ribo potegnili na čoln in v kopalkah pripeljali na policijo in pred ljudi iz Department of Homeland Security-a. Ker so mi plavalno pot pogostokrat sekali gliserji in trajekti so me hoteli kaznovati, da ogrožam svoje življenje. A nekako sem jih prepričal, da sem neveden a hkrati veden (statistično bi bilo težko, da bi me kdo zbil, praktično pa je bilo strašljivo). Njim se obljubil nikoli več, sebi pa da bom enkrat le preplaval tiste pol milije v vsako smer. Svojo željo sem zato moral izpolniti ob pol enih zjutraj v razburkanem morju. Ladje so zamenjali visoki valovi, veter in mrzla voda. Čeprav sem skoraj potonil, sem se le vrnil ob štirih zjutraj. Turisti so sčasoma prepustili otok jeseni. Sezona se je končala, ko smo na zadnji dan spekli, skuhali in ocvrli vse kar smo imeli (burgerje smo si morali "sposoditi" od drugih restavracij), za polovične cene a ob polni pari. Namesto oblek sem v ruzak stlačil nekaj corn flakes-ov in oves-a in kot zadnji tujec ujel trajekt 10. oktobra.


Ta zemljevid je še iz pred vojne (državljanske), zato geometer ni vedel kam naj nariše West Virginia-o.

Moja prva vožnja je bil sodelavec Chad, ki me je v malem mestecu Tiffin lepo sprejel in pomagal odpluti. Domov sem poslal nekaj več kot 4000 dolarjev, zase pa pridržal desetkrat manj. Iz te vsote sem si kupil enoprostorski šotor in enoprostorsko spalko (oboje made in Asia). Starcu sem pokosil travo in si prislužil 10 dolarjev ter prisustvoval na lokalnem srečanju stranke Tea Party. In potem se je pričelo. Prvi človek, ki me je pobral se je ustavil prepozno. Zato se je vrnil in po cesti vozil 100 m vzvratno. Severni del Ohio-a me je navdušil in tipična scena je bila sledeča. Sedel sem ob osamljeni cesti in v vetru bral knjigo. Levo polja, desno polja, zadaj polja, spredaj pa cesta. Nikjer nikogar, a povsod ravnina. Avto mi je obrnil stran v knjigi vsakih pet minut. Ponavadi so me pobirali tesarji ali bivši marinci iz Vietnama, ki jih ni bilo strah, čeprav se je vojna končala pred več kot 35 leti. Udaril sem marš skozi deželo Amišev. Medtem, ko sem jaz opazoval njihovo življenje, so otroci v šoli strmeli vame. Amiši so ena izmed najhitreje rastočih skupin na svetu (+4 % letno), a med njimi vlada izjemna pestrost in iz tega sledijo spori. Nekateri živijo v 18. stoletju, drugi v 19., spet tretji v 20. Spoznal sem tudi Menonite, ki so modernizirana verzija Amišev, ko sem prespal v njihovi mladinski komuni. Pot me je vodila na jug med podeželske ljudi, ki so v avtih molčali, se drli, pili, kadili travo, mi prodajali protibolečinske tablete, molili in peli (nek mladenič je celo stalno prižigal motor, saj se je ta vsakih nekaj minut ugasnil). Jaz sem v tipičnem ameriškem okolju - avtu le poslušal njihove zgodbe, jih spraševal kar me je zanimalo in opazoval širne svetove. Prvi teden potovanja je bila vsak dan obvezna vožnja v policijskem avtu. A officerji so bili prijazni in mi svetovali kam iti spat in kam ne iti ("you don`t wanna go in that country). Spal sem pod mostom, v šumi (tudi sredi goste šume in strmih hribov so obvezne ograje!), na poljih, pod tovornjakom, na zelenicah javnih zgradb... V glavnem mestu Ohia - Columbusu me je gostil sodelavec Bryce, ki mi je predstavil tipično študentsko življenje, obloženo z ameriškim nogometom. Obiskal sem predavanja na Ohio State University in raziskoval kampus. Prohibicija ni umrla leta 1933 s predsednikom Delanom Rooseveltom in ekonomsko krizo. Saj še danes nisem mogel dokončati piva na sovoznikovem sedežu, dokler nismo vrgli ključe dobesedno iz avta (kljub temu, da nisem niti imel izpita). Dežela svobode je hkrati dežela škrniclov, kjer vsi skrivajo svoj booze. Iz Colobusa me je odpeljal človek, ki je ravnokar prišel iz zapora. Nadaljevali pa so razni ribiči, lovci, fabriški delavci, brezposelni... V Kentucky-u mi je prvič ustavila sama ženska, ki je v jutru videla da zmrzujem na cesti in se poskušam ogreti s hojo proti jugu. Ko me je nek mladenič pripeljal do svojih sorodnikov in prijateljev so mi ti dejali naj zbežim od njega, saj me bo oropal. Prvič sem bil izpostavljen ameriški revščini. Ljudje, ki delajo do 16 ur na dan da preživijo, avti pobarvani z rjo, brezposelni rojeni v krizi, propadle ceste in podrte hiše. V Lexington-u sem srečal prvega soštoparja, ki je pred zakonom bežal na Florido. Medtem, ko sem jaz štopal 6 ur, je on ob cesti držal napis v stilu "Ne bom lagal, zbiram za pijačo." Ob tem je seveda pil dobljene pive. Ko je sonce že končno obupalo in zašlo, mi je med pospravljanjem ustavil sportski avto z Arabcem. Kljub temu, da je vse kazalo da je nek mafijaš (od streljanja razbito zadnje steklo, razmetano stanovanje brez pohištva), me je seznanil s svojimi kolegi - študenti iz Savdske Arabije. Njihova vlada financira študij približno 60.000 študentom v ZDA! Oni so me ugostili po muslimansko in me učili arabsko, jaz pa njih angleško. Ker po pol dneva nisem našel vožnje na jug sem se razočarano obril na vzhod. V zraku je paranoja, v 90. letih so imeli res hude zločine in zlorabe, začinili pa so jih še z nekvalitetnimi štoparskimi grozljivkami. Moja dolžnost je bila spreminjati to mišljenje. Moralo mi iz tal pobralo nekaj dobrih ljudi iz Apalačov, kjer sem preživel naslednjih nekaj dni. Ob prepričanju, da mi debitna kartica ni delovala in majhni vsoti za nujne primere, si ves mesec nisem kupil nobene hrane. Čeprav sem bil večino časa lačen, so mi ljudje občasno ponudili tudi kaj za pod zob (fast food). Zaužil sem toliko, da sem lahko hodil največ kakšne štiri ure na dan. Negativna posledica je bila tudi, da zaradi šibkosti nisem mogel kaj preveč stati in štopati. Kar je še podaljšalo že tako dolge čakalne čase. A skozi prelepo pokrajino West Virgine sem počasi napredoval prozi vzhodu. Čim prej sem hotel na jug, saj so noči postale nedopustljivo dolge in mrzle. V Bangladešu izgleda ni tako mrzlo, zato je bila spalka namesto za minus narejena za plus. Neprespane noči polne trpljenja so se pričele kopičiti. Čutil sem, da se mi pričenja trgati. Začel sem se bati in sovražiti noči. Prišel sem do svoje naravne meje. Ni šlo več naprej, zato sem sklenil kupiti novo spalno vrečo. Tokrat račjo kvaliteto iz Kitajske. Čeprav se že dolgo nisem stuširal sem se peljal z bogatim teksaškim odvetnikom, bivšim DJ-em, ki je pripeljal MTV in Coca-Colo v Indijo in črnskim detektivom (Shaft), ki dela tudi za letalstvo. V glavnem mestu South Caroline Columbia-i sem se obril na sever. Malo sem se še sprehodil po jugu potem pa me je pred tornadom rešil bivši pripadnik zelenih baretk, ki je sodeloval v tajnih operacijah v El Salvadorju, in me odpeljal vse do Washingtona. Tam sem ves teden živel v šotoru v solidni črnski soseski in z metrojem vsak dan hodil downtown na zastonj Smithsonion-ve muzeje in se klatil naokoli. Videl sem Washingtonski maraton, sodeloval na protestu Jon Stewart`s Rally for Sanity, kjer je več kot 200.000 ljudi napravilo najbolj originalne plakate in table v stilu: "S tem napisom nisem hotel sporočiti nič." Metro je dosegal rekorde, z njim pa tudi tekoče stopnice. Zavore slednjih so pod maso ljudi popustile in vsi sodelujoči so se spustili navzdol, več kot dva nadstropja, v prostem padu. Verjetno so zamudili svoj vlak. Ko sem ravno spoznal mesto, sem ga zamenjal za New York in se drl na njihovem maratonu (če hočeš sodelovati, je potrebno najprej na žrebanje). Izračunal sem, da sem prvi dan hodil gor in dol po mestu okoli 12 ur. Noge nastaviš na avtomatskega pilota, oči pa vandrajo po mestu. V nekem trenutku sem bil celo ujet v kader bodočega Hollywoodskega filma. Na svoj zadnji dan sem se skozi Queens ponoči peš odpravil na letališče in tam prespal skupaj z lokalnim brezdomcem. Ker nisem imel nobenega manjšega nahrbtnika sem po aerodromih hodil s strgano rumeno vrečko. Ker sem bil v Munchen-u prepozno me niso več pustili na letalo. A po vztrajnem moledovanju sem le odtekel svoj zadnji šrpint. Busar je peljal le mene, vrata so se zaprla, notri pa slovenske Adriine stevardese z Delom. To je to, sem si mislil. Iz Nemčije sem prišel domov prej kot iz Viča v popoldanski gužvi. Pustolovščina se je zaključila. Še malo nazaj sem sedel sam sredi Times Square-a in opazoval množice, danes pa hodim po gostilnah in razlagam ovo štorijo. Srečno!


Naslednje poglavje bom napisal poleti.

Otoček sredi jezera, gori pa pustolovščina.
Prav zares se začne oktobra.

Kot dokaz, da se je Legendarno kolesarjenje dejansko nekoč zgodilo, prilagam sledeče slike. Vsi udeleženci popotovanja so še vedno živi in vsak dan hodijo po tem svetu.


Priprave: na zemljevidu, kjer se rodijo ideje, je najlažje potovati.


Valterja je bilo najprej potrebno udomačiti.


Pogled na neosvojeno mesto - za to se borimo!


Kaj vse najde človek. Nerabljen hleb, ki je prišel iz...? moke!


Svetli počitek na hladnih tleh.


La TOsJA


Valter potrebuje veliko pozornosti in nege, toda zagotavlja varnost in zvestobo.


Ko je srušio most preko Neretve?


Janez v svoji poletni kolekciji ščiti Tosjo pred komarci i krpelji.


Sredi bosanskih planjav.

Dogodivščine se kot vsako leto nadaljujejo poleti!
Tokrat na drugi strani oceana.

Srečno do nekega trenutka!

Tudi ta zgodba se je srečno in zdravo končala in sicer v sredo 9.9. 2009 ob šestnajstih na Prešercu, kjer se je vršil slavnostni sprejem. Preživeli so vsi štirje udeleženci: Tosja s svojim dirkalnikom silvestrom in Mihič s svojo pošastjo Valter-om. Ponovno se je potrebno navaditi na život v civilizacijah. Na kolesu so pomembne le tri reči: voda, hleb in dva ravna kvadratna metra za spanec. Vse ostalo se odvija kot v filmu in tako je tudi bilo. Preveč zgodbic za ovaj blog, v ustnem izročilu pa se bodo prenašale naprej še nekaj generacij. Zahvalil bi se vsem dobrim ljudem, ki so nama dajali kruh v zameno za zgodbice. Hvala za vse velike domače paradajze in tekoče in mastne kravje sire. Hvala za sol, ki sem jo tovoril kot Krpan, saj nama je marskikdaj popestrila dan. Hvala za vsa sprečena jajca in sataraše. Hvala za vsa vina in rakije, ki brezkompromisno stopijo v glavo še preden odložiš čašo. Hvala za vse ugostitve, za zanimive pogovore pred domačinstvi, hvala za postelje (in hvala človeku, ki je izumil posteljo - upravičeno), hvala ta krov. Hvala za potovalne napotke (tudi tiste zgrešene - ki so bile smešne). Hvala za iskrene pozdrave ljudi ob cesti, prirodne nasmehe otrok in izkušene dvige rok starcev, ki sede pred kućo. Hvala za vodo, tudi tisto rumeno in tisto, ki je bila obogatena z okusom govna. Hvala Dušku Stojeviću iz Crne Gore za džake (žaklje) za brašno. Hvala za balkanske štorije, tudi tiste najbolj nerealne. Hvala ljudem, ki so naju res lepo sprejeli kot Slovenca in kot dva človeka. Hvala vsem za popravila in napotke za biciklo. Hvala majstoru Mišotu, da mi je v trenutkih, ko nisem mogel niti sedeti zrihtal kolo. Hvala milicajcem za izredno prijazen in korekten odnos. Hvala vsem komarcem, ki ste se odločili za mojo kri in mi tako popestrili vsako noč. Hvala vsem mravljam, ki so me v spalki masirale od glave do pet. Hvala Panonskemu morju, da se je umaknil in za seboj pustil premico od Beograda do Zagreba. Hvala vsem, ki ste nama kakor koli pomagali na putovanju. Hvala času, ki nam je bil dan. In hvala Tosji, da je bil odličen sopotnik s katerim sva raziskovala nove čase in situacije. Čeprav se nama zdi nerealno, se je dejansko zgodilo. O tem mi priča pasuš v katerem se nalazi štempelj "Kosova republik." Veliko raje pripovedujem zgodbice v živo in maham z rokami, se smejem ob smešnih dogodkih in poskušam čimbolj nevtralno razložiti situacijo. Yugoslavijo!









Srečno!

Za rojstni dan sem si zazelel kopanja v Ohridsem jezeru in glej - ako si nekaj zelo zelis, tudi dobis. V Makedoniji je sonce resnicno stalno sijalo. Srbija naju je navdusila s svojim izvanrednim gostoprimljivom narodom! Skoplje kot sablona za balkansko mesto. Nic ni boljsega kot posedati (na stolici za stolom) izpred zadruge (ducan, mala prodaonica), piti pivo in jesti hleb. Ker sva se nasitila s hribi, sva se postila z ravnino. Napajala jo je tedaj Juzna in Zapadna Morava. Srbija bez rakije ii mesa ne postoji. I mi ne. Zelja po domu je poganjala pedala in glej ljudje postajajo vse bolj zaprti, naju ne ogovarjajo, ne ugostijo - izgleda da sva prisla do kraja Balkana. In res je, Dunav je granica Balkana. Beograd je... Ako napravimo 100 km na dan, stizemo kuci za...

Zopet na brzino. Crnogorci - to so ljudje. Naravna dobrohotnost, gostoljubnost in prijaznost. Kot je dejal neki clovek v Kotoru, ko me je pocastil v restoranu: V Crni gori ne mozes biti gladan! Ce je Podgorica prestolnica po politiki, so Cetinje prestolnica po crnogorski dusi. Majstor Miso mi je zrihtal tockove, tako da lahko sedaj peljem nizbrdice bez kocenja. Kosova je dalec, to je drug svet. Odnosno to je tretji svet. A pocasi se razvija. In tudi Albanci so ljudje. Sedaj sediva v Gostivaru v Makedoniji in cakava na 16., ko bova praznovala moj rojstni dan na Ohridu. Opravicujem se za neizvirna in kratka javljanja, a moznosti zavirajo potenciale. Srecno!

Hitri pozdrav. Iz Splita, kjer sem nekaj dni sam prebival (Tosja je odšel v Lj. na izpite), sva krenila v samo srce Bosne. Brda, dobri ljudje, sir in pite. Kako da kažem: zaljubljen v Bosno. Sedaj se nahajava v Dubrovniku, Tosja zastrupljen, Valter pa s počeno špico. Ker se čas odšteva moram zaključiti.

Srečno!

Pustolovščina je dobila prave vrtljaje. Dala sva v višje prestave. Ljubljana je kmalu postala preteklost. V spremstvu mladega Novaka smo jo krenili proti Vrhniki, kjer nas je Lenzi napital z arašidi in oves-om. Sonce nas je takoj pordečilo in preostalo nam je samo, da delamo senco asfaltu. Ta je bil že tako ali tako vroč, mi pa smo ga dodatno omehčali in stopili s svojimi hitrimi spusti po klancih. Že takoj na pričetku je bilo opaziti nekaj padcev, na srečo le torb in opreme. Ves švic prvega dne smo pristovoljno prispevali za osoljevanje akumulacijskega jezera Klivnik v Brkinih. Tam so nas sprejeli prijazni in pridni taborniki Črnega Mrava. Novakouc naju zapusti in brez pomislekov napredujeva proti bratom Hrvatom. Sledi divji spust proti Reki oz. bolje rečeno morju. Ob tem sva tako hitra, da nama odpihne celo adrenalin, ostane le noradrenalin. Zaradi najinega norega prihoda odstopi celo Sanader, češ da on že ne more nositi takšne odgovornosti. Oboje se je zgodilo na isti dan? Kakšne so možnosti, da se takšna dogodka zgodita na isti dan? Še obstajajo naključja? Svetovna popotnika imata v nogah takšno moč, da lahko celo najvišjo politiko prisilita k odstopu. Zato Ivek tudi noče izdati (globlje) vzroke za odločitev. Morje je bilo v Bakarcu slano vsepovsod, toplo pa le prvih nekaj cm. Usrala sva na lokalnih visokih sklakalnicah (namenjenih za opazovanje rib) in tako preživela test, ki se vedno pojavi ob pričetku takšnih potovanj. Ob brcanju v najbolj navpičnem soncu ugotavljava, da je človek pravi stroj. Za gorivo potrebuje ogromno hrane, za podmazati pa dvakrat več vode. Zastonj gorivo sva tankala že vsepovsod, v bolnicah, v trgovinah, restavracijah in pekarnah. V želji za ostanki navadno dobiva sendvič s salamo, jaz pa še salamo od Tosje. Švignila sva jo mimo mitnine za most na Krk, tako da se je za nama slišala le varnostna sirena. Sedaj se v objemu civilizacije na Tosjinem vikendu v Krku pripravljava na skok na Rab. Ugodno je tako vrijeme kot vrijeme. Ker sva preko celega dneva tako ali drugače na kolesih, sva jima dala tudi imena. Krščena kot Silvester in Valter. Toda čigav je kateri? Duh potovanja je odličen (takoj ko sva prispela na Hrvaško so naju blagoslovili), smeha je toliko, da ga morava spravljati v že tako ali tako prepolne torbe. Lahko noč otroci.

Ma ovo je stvarno nevjerovatno! Tosja se je uspel v enem samem dnevu pripraviti na pot! Kako dobro bomo videli kaj kmalu. Za najine pustolovščine je značilno, da nihče ne ve kaj se bo zgodilo z naslednjim korakom oz. z naslednjim obratom pedala. Vse se dogaja spontano, edina stalnost ostajajo presenečenja. Tako sva se v zadnjem hipu odločila, da najprej preizkusiva morje in nato brda. Jutri zjutraj jo vkup mahneva proti Rijeki. Za tem osvobajava celotno Dalmacijo, dokler ne prideva do največjega jezera na Balkanu (tj. Skadarsko jezero). Za spomin si ulijeva nekaj morske vode v plastenko in se povzpneva na Črno goro. V Metohiji prineseva slovenskim vojakom v Peć rože in zabavni program. Nato kreneva v deželo večnega sonca - Makedonijo. Ak bode veter ugoden zajadrava še na Egejsko morje do Soluna. Potem pa velika selitev na sever, da premeriva celotno Srbijo. V Vojvodini bova izkoristila njenega glavnega aduta - ravnine. Potopiva se še v bosanska brda in se na kraju prebijeva do Zagreba. Od tam zagledava Slovenijo in že sva na začetku poti, kjer se nahajava sedaj.
Na zadnje bi se še rad opravičil vsem od katerih se nisem uspel posloviti. Mislim, da enako velja tudi za Tosjo.
Čas je za odhod!

Pozdravljeni Ljudje!

Nove pustolovine se torej nadaljujejo, kjer so se končale stare. To je v Ljubljani. Na zadnji dan meseca se usedem na kolo, ga poprimem za roge in odvrtim proti dogodivščinam. Te so v naši tokratni zgodbi nahajajo raztresene po državah bivše Jugoslavije. Pot bo podobna igri Ljubljana - Zagreb - Beograd stop. Z razliko, da vmes vrinem še Sarajevo in "stop" izrečem šele pred domačim pragom. Kajti za svoj rojstni dan si nameravam podariti kopanje v Ohridskem jezeru, se posušiti na vrelem soncu, obleči v stare cunje, obrniti bicikel in odpedalati domov. Kupil sem torej julijsko karto za Slavonijo, Bosno in Vojvodino, avgustovsko za Srbijo, Makedonijo in Kosovo ter septembrsko za Črno Goro, Hercegovino in Dalmacijo. Za njih na poti odštejem: oguljene dupe, ukrivljen hrbet, splošno olesenitev, mušice v očeh in nekaj hektolitrov čistega švica. V karto so vštete tudi: v spomin vgravirane panorame, najbolj nenavadne dogodivščine, nezasičen smeh, obilo čudenja in neomejeno čevapov. Vsaj to je pisalo v prospektu, a mislim da bo vsega veliko več. Sedeži so baje neudobni, a ker je samo en, se nanj hitro navadiš.
Preizkušal bom tudi hipotezo, da so Rogova kolesa kvalitetna. In iskreno upam, da bom lahko to teorijo potrdil. Bojna strategija se zopet glasi: "Brez dela, ni jela!" Upam, da bom tokrat poleg nožnih in trebušnih mišic lahko malo bolj razgibal tudi ročne. Plan je zelo preprost: vsako jutro se usedem na kolo, potisnem pedalo, ta premakne gonilko, ta naprej zobnike, ti pa zvartijo zadnje kolo. Ako bode Zemlja stala pri miru, se bom lahko premikal naprej. Zaradi enostavnosti načrta bi mi po vseh literarnih zakonitostih potopisov moralo uspeti. Na žalost sem na faksu zadnji mesec ne oddajal samo izpite, temveč tudi fizično moč in kondicijo. A slednja je obljubila, da se mi na poti pridruži čez nekaj dni. Splošna enačba se glasi: ugodna cesta + ugodno kolo = ugodna pot. Te spremenljivke bodo na žalost v marsičem neodvisne od mene. Torej dovolj pakiranja besed, potrebno je spakirati še opremo.

Kot zanimivost naj omenim še tole: Tosja se mi namerava pridružiti na vsej poti, toda zaenkrat še nima kolesa. Ali se mu bo uspelo pripraviti v enem dnevu? Naj odloči usoda. Razplet sledi kmalu.

Srečno, Mihič

Pozabil sem objaviti še nekatere digitalne slike, ki so nastale vzdolž poti.

Vse se je začelo daljnega leta 2005, z legendarnim Partizanskim pohodom (PP), takrat še mladoletnih Tosje in Mihiča, po Dolenjski in Beli krajini. Danes obstajata le še dve fotografiji, ki pričata o tej nenavadni zgodbi.




Primerjava med pohodom 2005 (zgoraj) in pohodom 2008 (spodaj).


Leta 2008 pa je sledil Zmagoslavni pohod - ZP, kar sta hkrati tudi začetnici Zale Primc (oz. Primčeve Zale)- dekleta, kateri je Tosja posvetil ta pohod.


Dobri ljudje dobro gosté.


To sta unadva, k sta...


Več glav več ve, več rok več napravi.


Narod plezalcev.


Tako je Tosja videl svet pod nogami.


El plano.


Ekipca potuje.


Ekipca počiva in se napaja.


Sale in Tosja, nekega poletnega dne.


Žar.


Počiti.


Flaker.


Za trenutek je bil Sale kralj ulice.


Slavni sprejem v domovini.


Nasmeh ob koncu potovanja.

Hodil sem, dokler nisem prišel domov. Tako, zgodba ki ste jo brali se torej končuje davnega 27.8. 2008. Ob peti uri sta namreč dva možakarja z velikimi nahrbtniki, prešvicanimi majicami in hitrim korakom prispela nazaj v Fužine. Ljudje so ju spoznali za tista dva pustolovca, ki sta se odločila s koraki izmeriti Slovenijo. Priredili so prijeten sprejem, kjer smo videli rokovanja, objeme in poljube. Družba je ob smešnih in nenavadnih zgodbah kajpak pozabila na uro. Jah, baje je bil človek nekdaj pred mnogimi rodovi nomad. Od tod torej izhaja ta težkoča ob privajanju človeka na neko stalno okolje. Toda paše, občuti potepuha, pa boš cenil domoljuba. Kakorkoli že, ko sta bila Tosja in Mihič na poti, je bila pot še dolga. Pa naj se človek spusti po Savinji, kaj kmalu naleti na Savo. Inu če sledi vodi, ki pada še naprej pride slej ko prej do Sevnice. Vmes ga seveda preseneti prijazen gorenjski glas radeškega župnika Kalana, tudi Kalanina. V Sevnici pred hidroelektrarnami zbeži na mir, v reko Mirno. V njo se zateče, a hitro pobegne, saj začne smrdeti po dreku. Pot ga vodi po dolenjskih gričih, kjer rabutirano sadje (kisle jabučinke in sladke, sladke šlive) predeluje večinoma v izpušne pline, fruktozo pa poje. Zgodba se nadaljuje daleč na jug, dokler za visokimi hribi ne odkrije pozabljeno deželo - Bela krajino. Tu veljajo stari zakoni. Pravi dragulj pa se skriva v Kolpi, saj je to rečna kraljica. Takšne vode se ne da ponarediti. Pot, dobesedno lučaj oddaljena od reke, te pripelje do strašne vzpetine, na kateri vlada Stari trg. Tam te pozdravijo gostoljubni fantje iz komune, za odvajanje od 90 % heroina. Nato slediš medvedom v njihovo deželo. Po Kočevskem je sredi gozdov lepo hoditi po dnevi, a še lepše ponoči, saj medvedov sploh ne vidiš. Uz put slišiš mnogo zgodb o bogatih Kočevarjih, neumnih tajnih državnih bazah in napadih raznih zveri. Na Dobrepolju je tako vse dobro, na Radenskem polju komarji, na grosupeljskem pa že prvi brstiči predvolilne sezone. Če bi potoval peš v železni dobi se ne bi ustavil v Ljubljani, temveč na na Magdalenski gori, kjer je bilo tisti čas eno največjih naselij v jugovzhodnih Alpah. Toda živimo v prihodnosti, v 21. stoletju in iz Pugleda se poraja krasen pogled na središče te olimpijske države. In ko prestopiš rumeno tablo z napisom Ljubljana, si v Ljubljani. No, hotel sem reči, da sta po teh čudnih poteh hodila ova dva popotnika in zdrava ter srečna prišla nazaj v bazo. Vsaka zgodba ima začetek in konec. In konec je tu!

Obroč se je sklenil.

Na gričih žive dobri ljudje, v dolinah pa tudi. Neskončno zelenih hribčkov, ki v najhujšem soncu postanejo nekaj povsem drugega. V očaranju vodijo s tisoči gričov posejane pravljične vzhodne Haloze, kjer je grozdja kot trave. Tu živita vino in veritas, veselja resničo ne manjka. Pa vedno prijetno mesto Ptuj, Donačka gora, slovenski Karlovy Vary - Rogaška Slatina, romarsko središče Šmarje pri Jelšah in seveda večna cesta... To so le nekateri utrinki, ko gledam na zemljevid, kjer imam označeno prehojena pot. Toča pa ne preneha. Srečno!

Dokler traja.

Prešli smo samo glavo te države in skozi madžarske vasi, šmarnice, tobogane z lupingi, spanju na golf igrišču, bežanju pred nevihto, plezanju čez avtocesto, prleških specialitet, vse v družbi dobrih ljudi, prispela v Ljutomer. Kajti Sale naju je zapustil v Moravskih Toplicah, Tosja pa me bo v kratkem. Uradno sporočam, da taktika pohoda dejansko deluje, kar me izredno veseli. Potovanje je način življenja.
P.S. Glava države v soboto prihaja v Ljutomer, ak koga zanima.

Tota dva pustolovca torej odšla sta skozi Maribor in Slovenske Gorice (ki to dejansko so) proti Cmureku (Murekcu), kjer se je ekipca okrepila s starim partizanom Saletom. Tu je potekala dolgotrajna aklimatizacija med dobrimi ljudmi. Od tu naprej se je taktika dela pri ljudeh izkazala za uspešno! Dobri ljudje vendarle žive in dovolj jih je, da človek preživi. Končno so stare, potlačene sanje vendarle zaživele. Stopali smo po Apaški dolini, Goričkem (ki to dejansko je), Porabju (kjer je zgodba ljudi prav posebna) in sedaj smo spet tu, v Slovenij-i. Prebijamo se skozi razne dogodivščine in pripetljaje, za katere se borimo. Sedaj se v hibernajočem stanju (zato ni prave stave besed) nahajam v Art centru, tu blizu Hodoša, kjer žive dobri ljudje. Tako, tako se gode stvari na naši, drugi strani sveta.